Ravnikarjeva linija

doc. Rok Žnidaršič
Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za arhitekturo

Arhitekt Edvard Ravnikar, 1907–93, predstavlja osrednjo osebnost slovenske moderne arhitekture in urbanizma. S svojimi stavbami, projekti, zapisi in pedagoškim delom je usodno zaznamoval prostor, dogodke in prelomnice v slovenski arhitekturi, urbanizmu ter oblikovanju v drugi polovici dvajsetega stoletja.

Načrtovanje Ljubljane je bila osrednja tema Ravnikarjevega strokovnega dela vse njegovo življenje. Kot eden najboljših poznavalcev njene zgodovine, gospodarskega in urbanističnega razvoja jo je obravnaval v velikem razponu nalog, za katere je bila značilna širina obravnave, ki je presegala pričakovane okvire. Njena vloga prestolnice naroda, obseg in pomen v regionalnem okviru, organizacija mesta v smislu določitve njegovih naravnih meja, v katerih se lahko razvija, razporeditve programov in prometa, pomen zelenih in rekreacijskih površin, še posebno pa lega centra in njegova ureditev, so vprašanja, ki jih je postavljal že v prvih letih po drugi svetovni vojni. Kot urbanist se je uveljavil že v zadnjih predvojnih letih, neposredno po vrnitvi iz Pariza, z natečajnim projektom za regulacijo Ljubljane,

1939, kar mu je omogočilo vključitev v intenzivno strokovno delo po osvoboditvi. V tem času so nastali prvi projekti, v katerih je obravnaval ljubljansko mestno središče. Med njimi tudi študija izrabe Nunskega vrta, takrat velike nezazidane ploskve v osrčju mesta, ki je predstavljala edinstven razvojni potencial. To pa je tudi začetek štiri desetletja trajajoče zgodbe o razvoju tega osrednjega mestnega prostora. V tako dolgem časovnem preseku, ki zajema skoraj celotno Ravnikarjevo delovanje, pa spremljamo tudi razvoj arhitekta samega, njegove strokovne rasti, ki se zrcali v več razvojnih stopnjah projekta.

V dolgem obdobju načrtovanja osrednjega državnega trga s kulturnim centrom, ki je potekalo polovico časa vzporedno z realizacijo, smo bili priče nenehnemu razvoju vodilne zamisli glede na spreminjanje prostorskega in časovnega konteksta. Ravnikarjevo odzivanje na drugačne zahteve nikoli ni bilo zgolj v rešitvi novega problema, temveč v smislu stalnega izpopolnjevanja začete zasnove. Ob vsiljenih spremembah se nikoli ni zadovoljil z zasilnimi rešitvami, nasprotno, bile so povod za odlične rezultate njegove načrtovalske filozofije in znanja. To mu je omogočalo odprto projektiranje, ki je temeljilo na prepričanju o nujnosti razmišljanja v variantah določene

rešitve. Vendar ne v smislu omahljivosti, ampak ustvarjalnega dvoma kot instrumenta kritične samorefleksije. Arhitektova metoda dela je bila v svojem bistvu ustvarjalen proces stalnega preverjanja doseženega in je omogočala tudi odzivanje na stalne spremembe. Projektiranje, ki ga je Ravnikar opisal kot “proces, pri katerem so prva izhodišča lahko posledica tudi zgrešenih domnev, ki pa nas veliko nauče, ko jih preskušamo. Stalno preizkušanje, izpopolnjevanje zasnove je tako njeno postopno notranje bogatenje v tem, da že dosežene rezultate čistimo ob spoznanjih, ki so v danem trenutku že trdna in neproblematična, ker se tako postopoma učimo od napak, lahko rečemo, da hodimo po poti, kjer vedno le eksperiment zaupljivo vodi k novim odkritjem”.

V genezi obravnavanega projekta sledimo razkroju statičnega prostora v dinamično kompozicijo nizanja prostorov različnih značajev in oblik. Ta preskok se je pri Ravnikarju zgodil v začetku petdesetih, ko je predstavo o racionalno organiziranem prostoru v skladu s takratnimi trendi preoblikoval v socialni prostor, ki je organiziran tako, da ga doživimo skozi gibanje. V tem smislu je oblikoval tudi spomeniške ureditve, ki predstavljajo ‘svojevrstne prototipe za prihodnja dela’.